[ Pobierz całość w formacie PDF ]
121
PESMI 1
BESeDA
Vitovãeva smrt
Zapaljena je bela vas,
na sivi skali grad osvójen.
Seljakov jok, vojnikov glas
okrog odmeva v svet pokojen.
Jetniki 0 tirje krvaveãi
umirajo v podzemski jeãi.
Na grajskem stolpu ba0 deset
hre0 ãeã vojnikom ura znani,
kar Vitovec, voditelj ãet,
ukaÏe tolpi nebrzdani:
»Goré Ïe davno kresi nebni.
Dovolj. Pokoja smo potrebni!«
Potihne divji krik in spev,
pojema plapolanje zublja:
na dvoru v vrsti in po0 ev
vojake speãe sen poljublja.
Zaman glavar oãi zatiska
pred svitom luninega bliska.
122
PESMI 1
BESeDA
Udari polnoã ToÏen jek!
Po0 ast skoz duri mu priplava:
»O Vitovec, proklet na vek,
zadene kazen te krvava!«
Preteã obseva mu blazine,
obrne se in v noã izgine.
Zajekne Vitovec: »Vojnik!«
StraÏar odpahne k njemu duri.
ȉigav je bil ta grozni vzklik,
kdo sem pri0 el je v pozni uri?«
»Le-to jetniãar mi je zinil,
da v jeãi je nekdo poginil.«
Glavar oãi zatisne spet,
a pridrvi po0 ast se nova:
»O Vitovec, na vek proklet,
zadene kazen te gotova!«
Preteã obseva mu blazine,
obrne se in v noã izgine.
123
PESMI 1
BESeDA
»Kdo spet mi je grozil, povej!
Ni zvesta, menim, straÏa tvoja.«
»Vse mirno zunaj je kot prej,
in vse uÏiva slaj pokoja.
Jetniãar le mi je po0 epnil,
da drugi Ïe je v jeãi cepnil.«
Ko v tretje se pojavi tek
krog mirne postelje po0 astni,
in viãe glas: »Proklet na vek!«
prestra0 i se glavar oblastni.
StraÏarja hrepeneã pozove,
da v jeãi vsem odpne okove.
Odhaja v tretje smrti sel
ãuvaj dvoran k temnic straÏniku.
V podzemno stopita globel
re0 ilca zadnjemu jetniku.
Odkujeta mu Ïe okove
z gradu obupen glas zarjove.
124
PESMI 1
BESeDA
âuvaja urno planeta,
na grad v dvorane. Groza tiha!
Ob Vitovcu obstaneta:
Glavar leÏi na tleh brez diha;
jetnik pa poleg njega mrtev,
drug drugemu krvava Ïrtev . . .
125
PESMI 1
BESeDA
Haranova Ïelja
Duh pred Harana priplava,
de mu od veselja vnet:
»Haran, tvoja pot je prava,
mimo vseh si ãist in svet.
Îivi dvajset let v samoti,
moli, svet preziraj ves,
strasti v du0 i svoji kroti,
biãaj se in budi kes!
Kadar mine let 0 tevilo,
na perotih priveslam,
in naklonim za plaãilo,
ãesar Ïelel bode0 sam.«
Duhu odgovarja Haran:
»Bogu hvala, ãe sem ãist!
Upaj, in ne bode0 varan,
jaz ostanem vedno ist.«
126
PESMI 1
BESeDA
Haran odpove se ãasti,
rodni svoj ostavi grad;
srãno se upira strasti,
svetnih ni mu mar naslad.
Logov ne, ni vrtov roÏnih,
on pu0 ãav je tihih gost.
âita le iz knjig poboÏnih,
biãa se in ceni post.
Vedno pa besedam onim
pot odpira v srãni hram:
»Za plaãilo ti naklonim,
ãesar Ïelel bode0 sam.«
Dvajset mine let spokornih,
Harana pokliãe duh:
»Haran, moÏ kreposti vzornih,
danes je odprt moj sluh.
127
PESMI 1
BESeDA
Mnogo Ïêli, Ïêli pravo,
vse ti dam, kar hoãe0 le!«
Haran nagne sivo glavo,
tiho misli, glasno de:
»Daj Ïivljenja s ãa0 o upa,
dasi je okus gorjup!
âlovek ne boji se strupa,
ako s strupom pije up.
Veãno rad tako bi Ïivel,
kakor Ïil sem dvajset let.
V sladkem upanju osivel
upati priãnem naj spet!«.
Bere, moli v ãrni halji,
upov sladko ãuti kal.
Duh 0 epeãe v sinji dalji:
»Haran, pravo si izbral!«
128
PESMI 1
BESeDA
Nje slika
Odvel v gradú me staro sobo
upognjen starec, velih lic,
podobe gledal sem pradedov,
obraze plemskih zrl devic.
Ponos jim seval iz pogledov,
pohlep je stárosti, srepost,
mladosti ogenj in srãnost.
Ob oknu ãrna je zavesa
pogledom krila mi oãesa
najlep0 o sliko te dvorane.
Pred njo se sivi starec zgane
in mraãno se ozre pod grad.
PokaÏe lehe mi cvetoãe
pred gradom poleg nizke koãe,
ki jo objela je pomlad.
»V tej koãi deklica je cvela
kot rdeãa roÏa v sonãnih dneh,
kot slavec v mraku ljubko pela
na klopi sredi cvetnih leh.
V tem gradu je mladeniã sedal
na stol ob oknu mnogokrat,
129
PESMI 1
BESeDA
mladenko lepo z line gledal,
poslu0 al verno spev krilat.
In vedel ni mladeniã, kdaj,
ni vedelo dekle, zakaj
ljubezen kakor zarja mila
obema v srcih se vzbudila.
Krepko je stopil sin k oãetu,
povedal prosto od srca:
,Ni bitja draÏjega na svetu,
kot v koãi deklica je ta.
Nemir se du0 i ne poleÏe,
dokler me zakon z njo ne zveÏe!
Oãetu se razvname srd,
iz prs privre mu govor trd:
,âe zataji0 svoj Ïlahtni rod,
nevesto táko si izbere0 ,
ponosne upe mi podere0 ,
nikdar ne bode0 tu gospod!
Srce je sinu ãrv napal,
brezupa ãrv, ljubezni Ïal.
Venela so dekletu lica,
130
PESMI 1
BESeDA
kot sahne na jesen cvetica.
Hodila je na vrt sedet,
molãale pesmi so nje grla.
Mladeniã jo je hodil zret;
obeh je svètla nada mrla.
Tedaj mladeniã je kist prijel,
oãi na deklico uprte,
na sliki je Ïivo posnel
obraza nje milobne ãrte.
Ko je zavr0 il sliko drago,
dekletovo srce je blago
re0 ila toge bela smrt . . . «
Umolknil starec je potrt,
potegnil ãrni zastor s stene,
besede mi 0 e del iskrene:
»Te slike za ves svet ne dam!«
[ Pobierz całość w formacie PDF ]